Pri svojem delu uporabljam metode in spoznanja logoterapije in eksistencialne analize, ki jih dopolnjujem z eksistencialno-fenomenološki psihoterapevtskimi viri ter s tehnikami indijskih avtohtonih psihologij, predvsem zgodnjega budizma in advaite vedānte.

​

Logoterapija in eksistencialna analiza (v slovenskem prostoru se uporablja tudi izraz "bivanjska analiza") spadata med eksistencialne in humanistične psihoterapevtske pristope k človekovemu trpljenju. Veljata kot tretja dunajska šola psihoterapije (po Freudovi psihoanalizi in Adlerjevi individualni psihologiji), ki jo je v 30-ih letih prejšnjega stoletja utemeljil psihiater in filozof dr. Viktor E. Frankl (desno na sliki), nadalje pa so jo razvijali mnogi izmed njegovih sodelavcev in učencev (Elisabeth S. Lukas, Joseph B. Fabry, James C. Crumbaugh idr.). ​​    ​​

​

Logoterapija dobesedno pomeni zdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla (gr. logos – smisel, therapeuein – zdraviti). Glavna značilnost tega psihoterapevtskega pristopa je usmerjenost k smislu, ki postavlja v ospredje človekovo svobodno voljo, odgovornost in voljo do smisla. Tekom k smislu usmerjene psihoterapevtske obravnave se klient skozi odnos s psihoterapevtom uči prepoznavati in krepiti svojo sposobnost svobodnega in odgovornega odločanja, občutljivosti za odkrivanje smiselnosti slehernega trenutka v življenju, razvija kljubovalno držo človekovega duha za soočanje s trpečimi vsebinami življenja in goji pogum za njihovo preoblikovanje v izpolnjen trenutek bivanja.​

 

Logoterapija in bivanjska analiza temeljita na jasno opredeljeni podobi človeka kot edinstveno in neponovljivo bitje treh razsežnosti, ki se med seboj dopolnjujoče povezujejo v eno celoto, in sicer 1) telesna ali biofizična, 2) duševna ali psihična in 3) duhovna ali noetična. Kot glavno motivacijsko silo človekovega bivanja opredeljuje voljo do smisla, ki usmerja človeka k odkrivanju smisla v sleherni konkretni situaciji njegovega bivanja. Z jasno opredeljeno teorijo smisla in vrednot osvetljuje dinamičen zemljevid možnosti izpolnitve smisla skozi tri strukture stvarnosti, ki so ustvarjalne vrednote, doživljajske vrednote ter vrednote stališča.​​

 

Pri svojem delu se logoterapija in bivanjska analiza opirata predvsem na sledeče specifično logoterapevtske metode, in sicer na namerno nepozornost (derefleksijo), nasprotno namero (paradoksno intenco), odmik od sebe, pogovor o odpiranju smisla, spremembo stališča, sugestivno urjenje volje in sokratski pogovor. Učinkovito ju je mogoče uporabljati v individualni, partnerski, družinski in skupinski psihoterapevtski obravnavi.

 

.